Živa Lavrinc in Dejan Fabčič sta se danes na Paralimpijskih igrah Pariz 2024 zapisala v zgodovino slovenskega lokostrelstva – osvojila sta bronasto medaljo v mešanih ekipah ukrivljeni lok odprto!

V odločilnem dvoboju za bronasto medaljo sta tako kot že dvakrat predtem streljala izločilne strele. Fabčičeva 9 in Lavrinčina 10 sta bili več kot dovolj za zmago. Sledili so objemi, solze sreče, predvsem pa veliko navdušenja v slovenski ekipi.

Po kvalifikacijah sta se slovenska paralokostrelca uvrstila na 7. mesto. Prvi dvoboj v  1/8 eliminacij sta prepričljivo dobila s 6:2 proti 10.-uvrščenima Marii Monici Daza Guzman in Hectorju Juliu Ramirez iz Kolumbije. Naslednja tekmeca v četrtfinalu sta bila težji zalogaj. Chunyan Wu in Jun Gan iz Kitajske sta bila po kvalifikacijah druga in očitna favorita. Naša lokostrelca sta jima dobro konkurirala. Z izenačenim rezultatom 32 krogov v četrtem setu sta prišla do izločilnih strelov. Fabčič je ustrelil 8, Lavrinc 10 in tako sta presegla 17 krogov kitajske ekipe. Vsi smo nestrpno spremljali polfinale, saj bi zmaga pomenila zagotovljeno medaljo.

Streljala sta proti Merve Nur Eroglu in Sadiku Savasu iz Turčije, ki sta bila po kvalifikacijah tretja. Čez celoten dvoboj sta Fabčič in Dejan streljala prepričljivo, njuni zadetki niso nikoli šli izven sedmice. Po štirih setih (33:38, 34:27, 36:32, 31:34) so ponovno sledili izločitveni streli. Dejan Fabčič je kljub zbranosti ustrelil v 5 in 10 Žive Lavrinc ni bila dovolj za zmago proti dvema osmicama turških lokostrelcev. To pa seveda še ni bil konec borbe, saj je sledil dvoboj za bronasto medaljo.

Zadnja nasprotnika sta bila Pooja in Harvinder Singh iz Indije, ki sta se po kvalifikacijah uvrstila na peto mesto. Lavrinc in Fabčič sta streljala odlično, tako kot znata. Nobena puščica ni šla izven sedmice, medtem ko sta imela tekmeca nekaj slabših strelov. Izmenjevali so si zmage v setih (prvi set za Indijca 33:30, drugi Slovencema 34:29, nato spet Indijca 38:33, v četrtem setu sta s 34:29 naša ostala v dvoboju za medaljo). Sledili sta še zadnji puščici v Parizu. Singh je ustrelil 8, Fabčič je odgovoril z 9. Pooja je ustrelila 9, kar je pomenilo, da bi Lavrinc morala ustreliti samo 8, saj je bila Fabčičeva puščica bližje centru. Živa Lavrinc pa je puščico odločno poslala v 10 in zagotovila bronasto medaljo.

Po končanem dvoboju je za Slovensko tiskovno agencijo njuna trenerka Brina Božič povedala: “Zdržala sta do konca. Zdaj sta bila že večkrat v situaciji, ko je treba stisniti in dokončati. Tokrat sta zgrabila priložnost in zdržala psihološki pritisk, res sem vesela zanju.” “Zelo dolg dan, drama … trikrat dodatni streli, vsakič zelo blizu. Vesela sem, da je šlo v njun prid. Kar nekaj takih dvobojev je bilo v zadnjih letih, ko sta ostala četrta. To je nagrada za vse nazaj, ko je le malo manjkalo.”

Živa Lavrinc, novinka na igrah in – kot je poudarila v pogovoru z novinarji po tekmi – predvsem mamica, saj je enoletni sin nestrpno čakal na njeno naročje, je poudarila, da je pot do brona tlakoval tudi njen posamični nastop. “Na tekmi z Mongolko sem zadela petico samo zato, ker sem dobila tisto sliko medalje. Oba z Dejanom se znava fokusirati, pa tudi pritisk je samo dodaten adrenalin, ki nama pomaga zadevati bolje.” Po dvoboju za medaljo pa: “V bistvu sem še kar tam … to je postal bolj proces zadnjih dni. Fantastično, da sva se zbrala in to izborila. To, da je medalja odvisna od tega strela, ni bilo v moji glavi. Nisem vedela, ne kaj je zadel Dejan, ne kaj sta zadela tekmeca. Jaz sem samo streljala.”

Za Dejana Fabčiča so bile to četrte paralimpijske igre, druge v lokostrelstvu in prve, kjer je osvojil medaljo. “Lokostrelstvo je tak šport, da je tista rumena na 70 metrih tako majhna … kot navijaču se ti zdi, da mora vse leteti noter. Tudi tisti strel v polfinalu ni bil tako slab, čeprav bom petico sanjal še dolgo. A v tekmi za bron sva bila oba odločena, da to zmoreva in spet smo prišli do določilnega strela. /…/ Ojoj, Fabčič bo spet streljal prvi, so si najbrž mislili navijači. A sem verjel vase, tako slabo ne moreš streljati še enkrat. Verjel sem, da bo bolje in mi je uspelo. Pa tudi Živo je še čakal strel, bil sem prepričan, da bo zmogla. In imamo bronasto medaljo.”

Za TV SLO 1 je Lavrinc komentirala, kako dobro s Fabčičem funkcionirata kot ekipa, kljub temu, da imata tako različne osebnosti. Na strelišču sta “ekipa, da te skipa”. Za Fabčiča je bronasta olimpijska medalja za vratom težka ne samo po teži, ampak ker predstavlja vso trdo delo zadnjih let. Oba sta bila neizmerno srečna in pravzaprav brez besed glede njunega uspeha. Pri prenosu dvobojev na RTV SLO 2 smo lahko na tribunah videli navijačice in navijače s slovenskimi zastavami, ki so zagotovo pripomogli k spodbudnemu vzdušju na strelišču.

Za zgodovinski nastop in osvojeno medaljo iskreno čestitamo Živi Lavrinc, Dejanu Fabčiču in njuni trenerki Brini Božič! Celi ekipi želimo srečno pot domov.

Foto: World Archery